Pogovor z umetnico
(Pogovarjal se je dr. Andrej Doblehar)
Umetniki stopate pred javnost kot ustvarjalci in poustvarjalci, likovniki na razstavah, glasbeniki na koncertih. Kakšni so takrat vaši občutki? Iz varnega zasebnega okolja, kjer ustvarjate, se preselite v javni prostor pred publiko – med občudovalce, pa tudi kritike?
Pred javnimi nastopi sem vedno imela tremo, ko sem kot pevka morala odpeti svoj solo. Na razstavah pa je nastopajoči pravzaprav moj kritik in – moje delo. Ob tem pa še nisem imela negativnih izkušenj. Včasih si moram kar sama sebi dopovedovati, da so izlivi navdušenja lahko tudi preprosta prijateljska prijaznost. Tako nisem preveč evforična.
Kako pa ljudje sprejemajo vašo umetnost, kakšne so njihove reakcije? Vem, da ljudje ob vaših delih kar ostrmijo, želijo jih imeti doma.
Čeprav ne slikam komercialno, in ne iščem dopadljivosti, ljudje z zelo velikim veseljem sprejemajo mojo umetnost. Morda zaradi impulzivnih barv, ki razveseljujejo oči in srce, ali zaradi tematike, ki je poglobljena v razmišljanje in meditacijo, morda zaradi jasne simbolike – ali pa jim je moj lastni fantazijski svet, čisto moj, zanimiv. Svet postaja vedno bolj uniformiran, vedno manj je tudi pristno občutene sakralne umetnosti.
Poznam tudi primer, da je duhovnika v ateljeju tako nagovoril vaš križev pot, da ga je želel v svoji župnijski cerkvi na Rakeku, ki je plemenita in zanimiva arhitektura mojstra Plečnika in njegovega učenca Valentinčiča. Ali pa lastnice podjetja, ki je motiv angela z razstave želela poslati naokrog kot božično razglednico!
Moja dela so poiskali tudi psihoterapevti in z njimi opremili svoje terapevtske prostore, galeristka mi je pred leti pokupila naenkrat deset del, da bo z njimi opremila svoje stanovanje, ker so zanjo moje slike »pozitivna energija«. Mnogi arhitekti in slikarji z njimi opremljajo svoja in tuja stanovanja, moje slike poiščejo tudi umetnostni zgodovinarji in celo politiki. Vesela sem, če z njimi razveseljujem ljudi – vendar, kadar slikam, o tem ne razmišljam, ampak vstopim v čisto svoj svet, v katerem se počutim suverena.
Kakšni pa so vaši stiki in odnosi z drugimi likovniki? Večkrat se namreč udeležujete slikarskih kolonij in sodelujete na skupinskih razstavah, ste družaben človek ali samotar?
Kot umetnik sem samotar, kot človek radoživa. Kljub temu da sem predvsem človek razmišljanja in čutenja, manj govorjenja, mi pomeni druženje z resničnimi umetniki in odkrivanje mnogovrstnosti njihovih del, tehnike in barvnih kombinacij, vedno novo bogatenje in nov izziv. Umetnost je eno samo vseživljenjsko iskanje. Umetnik naj bi bil radoveden, in obenem pripravljen ugrizniti v nove in nove izzive. Moja umetnost temelji na eksperimentu in igri naključij, ker ne delam skic, ampak me vsaka naslednja poteza vodi v novo in spet novo fantazijo. Zato v številnih slikarskih kolonijah obvezno poiščem najprej čisto moj miren kotiček in se ogibam množičnim ateljejem, kjer se običajno ob delu klepeta, posluša glasbo itd. Za tako druženje je še veliko možnosti v vmesnem času in pri obedih.
Dejali ste, da slikanje za vas predstavlja igro. Lahko v tem vidimo del vašega otroštva, otroških spominov – kako ste odraščali in se igrali?
Da, slikanje je zame likovna igra. Tudi Boga si v šestih dneh stvarjenja predstavljam kot umetnika, ki z velikim veseljem malo po malo dodaja svetlobo, barvo in oblike svojim umetninam. In Marija se je igrala na krogu Zemlje … Igra pomeni veliko več, kot so ji odrasli ljudje pripravljeni priznati. Podlaga vsaki resnični umetnosti je spontanost in igra. Seveda tudi moja obsedenost z igro izhaja iz okoliščin mojega otroštva. Rojena sem bila v Ljubljani šestinštiridesetletni materi in šestdesetletnemu očetu sredi druge svetovne vojne kot deseti otrok. Ob pomanjkanju vsega, hrane in denarja, ni bilo sredstev za igrače. Kar je še ostalo od starejših bratov in sester, je bilo bore malo. Tako so mi dali »škrnicelj« in svinčnik (barvic ni bilo), in mi postavili mizico v kot, kjer sem ves dan pridno risala svoje »pravljice«.
Ste bili srečen, priden, nagajiv, radoveden otrok?
Bila sem zelo trmast otrok in to sem še kot babica. Kasneje sem svoje talente uresničevala v skrajnih »nepogojih«. Družina, štirje otroci – kadar sem kot solo pevka morala vaditi, sem končno pristala na WC-ju. Tja sem se zaprla in vadila, ker drugod zaradi ostalih družinskih članov ni bilo mogoče. Risala sem sprva na kuhinjski mizi, obkrožena in motena od otrok, ki so povsod polivali barvo. Obupno sem iskala koncentracijo, in molila z besedami pesnika Kuntnerja: »Stori čudež, Marija Snežna, in mi daj glas svojega zvona …«. In Marija me je uslišala. Končno sem dobila prostor, sobico v družinski hiši. Zdaj imam velik atelje v mansardi in lahko res sproščeno ustvarjam.
Kdaj ste prvič začutili, da se lahko izražate na likovni način – s črto, barvo, oblikami? Vas je kdo odkril, spodbujal k razvijanju teh božjih talentov?
Domača hiša mi je že v ranem otroštvu namesto materialnih dobrin dajala vso podporo za odkrivanje in razvijanje vseh vrst umetnosti: oče na likovnem področju in glasbi, mama na literarnem in glasbenem področju, kjer sta tudi sama prejela veliko talentov in jih tudi gojila. V osnovni šoli sem risala sošolcem v zameno za barvice, ki so mi jih posojali. S profesorjem risanja, Kolencem, sem tako večkrat prišla navzkriž, ker je takoj prepoznal mojo roko. Mojo risbo »Jesen« pa je poslal na mednarodno razstavo otroške risbe v Pariz, in je potem nikoli več nisem videla. Preden sem se vpisala na arhitekturo, sem ga srečala na cesti, in celo uro me je pregovarjal, naj se vendar vpišem na likovno akademijo. Moji domači pa so bili močno proti – in dom je zmagal. Kasneje me je globoko zaznamoval profesor Kobe na arhitekturi, ki je bil odličen slikar in arhitekt. Vmes moj svak slikar Metlikovič, ki mi je dopolnil tehnično znanje in bil dolga leta moj svetovalec in kritik. V času, ko sem se odločila samo za slikarstvo, mi je stala ob strani in mi v vsem pomagala tudi prof. Tinca Stegovec, odlična pedagoginja in modra svetovalka. Nazadnje profesor na specialki, Andrej Jemec, ki me je sprejel kot »formirano umetnico« in mi »glave ni obračal«, kot se je izrazil sam. Pa sem se vendar od njega veliko naučila, predvsem o barvi, saj je znan kolorist. Hvaležna sem vsem, ki so mi nudili pot naprej in navzgor.
Kje ste črpali vzore, vam je kakšen umetnik še posebej blizu? Če rečem, da v vaših delih razbiram velike moderniste Chagalla, Roualta, Kleeja, Kokoscho in druge pa ljudsko in orientalsko umetnost s tem nikakor ne zmanjšujem pomena vašega dela! V vaših delih vidim duha nekdanjih časov!
V vsaki resnični umetnosti zaznam sledi prvobitnega – pristno nepotvorjeno lepoto, ki sem jo odkrivala tudi na svojih potovanjih po Mali Aziji in Severni Afriki. Najbližje so mi umetniki, ki so najbolj samosvoji in fantazijski: Chagall, Klee, Gaudi, … Tudi otroška nepokvarjena fantazija mi je blizu, in, kot Picassu, primitivna umetnost. Nisem velika občudovalka klasike – zame je v njej preveč obrti in premalo fantazije – občudujem pa romaniko, gotiko in moderno umetnost, kadar temeljijo na fantaziji. Seveda me pa najbolj vleče h koloristom.
Kaj pa vam pomeni barva? Večkrat sem zasledil podatek, da ste sorodnica slikarja Riharda Jakopiča. Na nek način vaju druži ekspresivni izraz in močan kolorizem!
Domnevno smo res v sorodu, seveda v vzporedni veji – veliko reči kaže na to. Po očetu sem Trnovčanka, razen očetovih pa njegova družina ni imela potomcev. Nisem posebej raziskovala vseh podrobnosti, vendar je bilo v našem rodu tudi veliko risarskega talenta. Bila sem rojena v okoliščinah, ko se nismo kaj dosti ozirali na »žlahto«, ker bi nas to še dodatno obremenjevalo. »Odkar se zavedam sebe, je barva v mojem življenju igrala odločilno vlogo. Celo glasbo, ki mi je enako blizu kot likovni svet, vidim v barvah, sanjam v barvah in lahko rečem, da barva deluje skoraj na vse moje čute.« Tako sem napisala leta 1991 v eseju »In bila je svetloba« za Tretji dan. In naj še dodam: niti kot umetnik niti kot človek nisem brezbarvna.
Najprej ste doštudirali arhitekturo, načrtovali in opremljali ste notranje prostore, knjige, plakate? Kakšen izziv so vam predstavljale te realizacije? Kako pa je, če likovno opremljate tuje in kako lastne prostore?
Veliko sem opremljala stanovanja, kot samostojna arhitektka, ker so me iskali še leta potem, ko sem se že popolnoma posvetila slikarstvu. Hoteli so imeti bolj »umetniško« stanovanje, bolj »odštekano«. Motilo me je samo to, da sem se morala jaz, individualistka s svojo vizijo, toliko prilagajati naročnikom. Najlepše stvaritve so nastale takrat, ko sem imela »proste roke«. Pri lastnih prostorih, vsaj pri notranji opremi, sem bila svobodna in sem lahko uresničevala svojo vizijo. Velikokrat so mi kakšno stvar pokvarile okoliščine in dejstvo, da nisem vztrajala pri svojem videnju in sem se »zaradi ljubega miru« prilagajala.
Kako se dopolnjujeta in sovplivata poklica arhitektke in slikarke? Zdi se, da tudi v svojih slikah znate graditi prostor!
Z arhitekture sem prinesla veliko: barvo, kompozicijo, perspektivo, … Vendar bi se, če bi še enkrat začela, odločila samo za slikarstvo. Manjka mi afinitete do tehnike in preveč imam spontane fantazije za arhitekta. Arhitektura je uspešnejša v teamu, jaz pa sem individualistka. Sovražila sem tehnično risanje: vse, karkoli sem mogla, sem narisala prostoročno. Tako mi je, na primer, uspelo, da sem prva od mojega letnika, kar nas je risalo pri prof. Edu Mihevcu, naredila izpit prof. Ravnikarja. Vsi, ki so lepo, vzorno narisali nalogo s tehničnimi pripomočki in risbami, so takrat padli, jaz pa sem prostoročno zrisala – in uspela. Po diplomi iz »Salona pohištva« me je prof. Mihevc povabil v svoj kabinet in me vprašal, če bi ostala na Arhitekturi kot asistentka za notranjo opremo. Odklonila sem, ker sem arhitekture imela »poln kufr«. Zelo se je začudil – potem pa mi napisal zelo lepo priporočilo, ki ga še vedno hranim, a ga nisem nikoli uporabila.
V vašem slogovnem izrazu opažam nekakšno dvojnost, dovolite mi posplošitev – v starejših delih prevladuje ekspresivnost, v mlajših dekorativnost, sam temu pravim žlahtna dekorativnost. Je to odraz različnih življenjskih obdobij, vas je življenje zmehčalo?
Šla sem skozi različne faze življenja: veselje in trpljenje, vsega zadosti in preveč. Te življenjske faze se poznajo v mojem umetniškem izrazu. To, kar ustreza trpečemu Kristusu, ne ustreza pravljici. V vsakem življenju je dvojnost: veselje in trpljenje – v tem je polnost resničnega življenja. To je zrelost. Kar se tiče likovnega izraza, ga bom do konca življenja »iskala«, vendar sem kljub raznolikosti prepoznavna. Umetnost je eno samo dolgo iskanje, kot vera. Debussy je ob neki priložnosti zapisal: »Bach bi moral biti v glasbi kakor lik dobrohotnega Boga, na katerega bi vsi glasbeniki, preden začnejo delati, naslovili svoje molitve, da bi jih obvaroval pred povprečnimi skladbami. Njegove skladbe so izjemne, v njih lahko na vsakem koraku odkrivamo stvari, na katere smo že zdavnaj pozabili, kot na primer delikatne okraske in veliko verskega zanosa, ki mu do zdaj v zgodovini najbrž ni bilo para. Pri tem pa na nobenem mestu ne bomo zaznali niti trohice pomanjkanja dobrega okusa.« To lahko apliciram na mojo vero in mojo »žlahtno dekorativnost«. V knjigi »Življenje Mendelssohna B.« sem našla tole modrost: »Pusti ljudje, ki si ne dovolijo zaiti v svet domišljije in kršenja pravil, so lahko za umetnika slaba družba, ki povsem omeji njegovo ustvarjalnost.« Morda sama v slikarstvu tako rada kršim pravila, ker sem se jih v življenju zaradi ravnotežja morala včasih precej nasilno držati. S stisnjenimi zobmi. Tako me večkrat zanese v pretiravanje, karikiranje, duhovičenje in nesimetrijo. Posebno v človeških figurah. In dekorativnost, ki se zoperstavlja današnjim uradnim trendom. Vendar to ne prestopi meje dobrega okusa.
Število vaših del je neverjetno veliko, kdaj sploh naslikate toliko del in kako ste usklajevali svoj poklic z družinskim življenjem?
Umetnost je zame prav tako nuja, kot družinsko življenje. Čeprav me je družina ves čas »ovirala« in metala iz mojega individualizma. Tako rekoč sem ustvarjala v obupnih »nepogojih«. Morda je bilo prav to tisto, kar me je ozrelilo, ker bi brez tega ostala večen otrok. Umetnost pa je tako močna, da te ne spusti iz krempljev, premaga vse ovire, če bi moral tudi zanjo žrtvovati poslednje urice svojega spanja ali poslednjo kapljo krvi. Po drugi strani pa si življenje brez moža in otrok in zdaj vnučkov sploh ne morem predstavljati. Sem izrazito družinski človek, zrasla v družini z desetimi otroki. Samo Bog ve, kolikokrat v življenju sem morala v sebi delati kompromise, »raztrgana do obupa« (moja pesem). Kar je dobro, je moj način ustvarjanja, ki je spontan, fantazijski, brez skic in priprav. To je eno – drugo pa je izredna disciplina, ki sem si jo hočeš, nočeš, morala privzgojiti. Brez discipline pa ni mogel še tako nadarjen umetnik. V najhujših trenutkih pa me umetnost tudi rešuje. Zato je toliko slik! Enkrat je v zvezi z bohemstvom naš starejši sin izjavil: »Vidva sta čisto nenormalna, tako sta normalna!«. Niti pojma ni imel, za kakšno ceno. Daleč od tega, da bi si lahko privoščila bohemstvo.
Tudi ikonografski motivi so pri vas izjemno raznoliki – Kristus in evharistija, Marija, svetniki in angeli, pa portreti in avtoportreti, akti, krajine in vedute, katedrale, drevesa, ptice, tihožitja, ilustracije pesniških verzov … skoraj ni motiva, ki se ga ne bi lotili in to v nešteto variantah! Domišljije vam res ne zmanjka!?
Sem zelo radoživa in življenje do zadnje kaplje krvi res živim. Vse, kar doživljam, me navdihuje, vse vrste umetnosti me nagovarjajo in izzivajo, čeprav je za vse premalo časa. Moraš pač izbirati. Tudi vera mi pomeni velik navdih in izziv. Z angeli pa smo še posebno na »ti«. V njih prepoznavam dobrotno božjo roko, ki me preko njih spremlja na vsakem koraku. Kot pravi otroška molitev: «Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj …vsega hudega me brani …« V krutem svetu materializma in kapitala ljudje velikokrat stegujejo roke po opori in pomoči. Angeli so blizu celo neverujočim, ki jih pogosto poiščejo v mojem ateljeju.
Mimogrede, ko se takole pogovarjava – bi me portretirali, bi vam predstavljal izziv? Niste sicer znani kot portretistka, čeprav vem kako dobro znate ujeti psihološko noto portretiranca!
Z veseljem bi vas portretirala, če bi vas bolje poznala. Portretirala sem že večkrat samo sebe in vso svojo družino. Vendar je bistvenega pomena to, kar je očem nevidno … Portret mora to izražati.
Sakralno ali svetno, čemu dajete prednost? Zdi se, da je tudi v vaših delih s »tuzemsko« motiviko veliko presežnega!
Vse je delo istega Stvarnika. Vse ima dušo. Enkrat me nagovarja to, drugič drugo. Pustim se voditi navdihu in fantaziji.
Vaša dela in cikli so v številnih slovenskih in tujih cerkvah, kapelah, znamenjih. Kako pride do takšnih večjih naročil? Nenazadnje ste ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji poslikali vratca tabernaklja na stoženskem hipodromu?
Pustim se povabiti investitorju. Potem zbiram vtise in molim za navdihe. Ko se prepustim fantaziji, naslikam več različic. Nazadnje izberem najboljšo.
Kakšna naj bo sodobna sakralna umetnost, kakšne so pravzaprav naloge tovrstne umetnosti? Zdi se, da je po drugi svetovni vojni Stane Kregar s svojim sakralnim slikarstvom naredil velik korak naprej, a smo danes stopili kakšnega nazaj. Morda ne zaradi slabih umetnikov, ampak slabega okusa in likovne neizobraženosti ljudi in duhovnikov. Za vas bi rekel, da ste ženska z veliko mero okusa, pisali ste tudi o kiču, je veliko kiča po naših cerkvah?
Na žalost imate prav. Včasih bi vzela bič, in kot Jezus iz cerkve izganjala trgovce. Zelo malo je umetnikov, ki imajo poleg roke in fantazije še okus, še manj je takih duhovnikov. Veliko je, na žalost, tistih, ki mislijo ali so trdno prepričani, da ga imajo, in seveda zaradi neznanja zamenjujejo obrt z umetnostjo. Kregarja pa ni še nobeden sodobni slovenski sakralni umetnik prekosil. V sodobni cerkveni umetnosti bi moralo biti več »odrešenjskega« in veselja. Biti bi morala protiutež nihilističnemu pesimizmu sodobne profane likovne umetnosti. Morda bi vso prisilno maniro figuralike lahko pogosto zamenjala tudi čista simbolika. Sama se vedno znova vračam k dvema pomembnima simboloma: sv. Duhu in sv. Rešnjemu Telesu. Ko sem ju naslikala kot samostojna subjekta v privatni kapelici po naročilu profesorja glasbe Maksa Strmčnika, je ta vzkliknil: »Dobro, da sem ti dal proste roke! Prav to potrebujemo najbolj.« Običajno ju rišejo samo kot dodatek h katerikoli figuri, k sv. Trojici ali sv. Klari. Likovno pa daje oboje neizčrpne možnosti. Sicer pa sem se v svojem eseju »O kiču« v sakralni umetnosti precej več razpisala.
Vi in kolegi ste bili del nekakšnega novega zagona v cerkveni umetnosti na Slovenskem v osemdesetih letih, ne samo z likovnim delom ampak tudi popularizacijo te umetnosti in pisanjem o njej. Kaj ste hoteli povedati pred dvajsetimi leti, kaj danes?
Takrat je bilo zelo težko tudi zato, ker je pred nami Kregar na vseh likovnih področjih vzpostavil zelo visok nivo. Imeli pa smo stalna srečanja likovnikov, arhitektov in duhovnikov, kot nekak informativno kritični debatni umetnostni krožek, ki ga je modro zastavil pater Miha Žužek. Ta je kasneje, brez jasnih razlogov, zvodenel in prenehal. Še zdaj ga pogrešam! Mislim, da so se pozneje vzpostavili »klani«, ki so imeli bolj zasebne pragmatične namene. Ob tem bi še dodala, da se mi zdi to področje zdaj premalo transparentno. Kljub prizadevanjem mi ni uspelo izvedeti kdo vse je v Škofijski komisiji za sakralno umetnost, odgovora nisem dobila. V njej namreč ne bi smeli biti tisti, ki sami ustvarjajo na področju likovne umetnosti, ker to ni pošteno. V njej bi moralo biti več umetnostnih zgodovinarjev z izostrenim okusom, ki bi znali ločiti med umetnikom in ročno spretnim kičarjem – podobarjem. In tudi ne popolni likovni nevedneži. Želela bi v tej sedanji poplavi likovnikov, ki se ukvarjajo tudi s cerkveno umetnostjo, da bi delali iz duše in z velikim spoštovanjem »svetega«. Potem ne bi bilo kiča!
Katera cerkvena realizacija vam je najbolj pri srcu?
Najbolj mi je pri srcu moj edini mozaik Marije in Svetih treh kraljev na Sveti Gori pri Gorici, ker me navdaja z največjo žalostjo.
Zakaj?
Iztrgan je iz konteksta in brez moje vednosti nameščen v betonske »planke«. Ker je bil ustvarjen za kapelico po mojih načrtih, je zdaj brez okvirja in zaključka postavljen tako, da so neposredno pred njim prižigali sveče in bele dele zadimili. V požaru sveč pred njim je bil še bolj poškodovan. Iz njega so začeli padati fragmenti. Izpostavljen bi bil propadanju, da se niso letos zamenjali oskrbniki Svete Gore. Zdaj je končno restavriran! Pustiti propadati umetnino, ki je božji navdih, je barbarstvo in ne kultura!
Ko gledam propadati Plečnikov stadion, mimo katerega hodim, se borim z jezo in solzami. To je strašna destruktivnost in barbarstvo, ki največ pove o času v katerem zdaj na žalost živimo. V Cerkvi pa je to še posebno velik, v nebo vpijoč greh! Vem namreč tudi, da so več drugih mojih cerkvenih realizacij naknadno spremenili brez moje vednosti in odobritve.
Iz otroških let se spomnim, da sem rad poslušal ploščo Slovenski božič, ki jo je z zborom Consortium musicum posnel dirigent Mirko Cuderman. Vi na tem posnetku pojete angela. Še kaj pojete, znani ste bili kot izjemno lep in zvonek sopran?
Ko sem bila stara šestdeset let, sem končala javne nastope z besedami: »Ohranite me v lepem spominu!« Še pri petinpetdesetih letih sem v Ljubljani ob različnih prilikah kar petkrat pela Haydnov Benedictus iz Misse Brevis (do tričrtanega b-ja). Profesorica glasbe, ki me je poslušala v Šiški, me je po slovesni maši vprašala: »Kje pa vi pojete?« Odgovorila sem: »Doma v kuhinji.« »Potem ste pa imeli zelo dobrega pedagoga!« »Da.« Naj bo na tem mestu zahvala moji zdaj že pokojni profesorici Jelki Strgar, ki me je naučila tudi »šparati« glas. Da se bolje ohrani. Petje sem pustila z žalostnim srcem, a v resnici ni bilo časa za vse. Posebno ne za pevske vaje.
Menda tudi veliko berete, zlasti pa cenite slovenske pesnike in v likovni jezik prevajate njihove pesniške verze. Katere? Tudi sami ste pesnica, katero pesem ste napisali nazadnje in ali so vaše pesmi avtobiografske? Skoraj bi rekel, da nič v življenju ne naredite česar globoko v sebi ne bi čutili!
Nikoli nismo imeli televizije, ampak smo uporabili čas za umetniško ustvarjanje. Branje pa je moja posebna strast. Zadnje čase večkrat vzamem v roke isto knjigo, ki je res vredna branja. Vedno v njej najdem kaj novega. Tudi pesmi pišem že od otroških let. Najprej dnevnik, potem pesmi v prozi, nato haiku (ker vedno trpim za pomanjkanjem časa, razmišljam pa lahko ob delu), kasneje utrinke ob otrocih, medsebojnih odnosih, naravi, … Kot zadnja me je očarala puščava na zadnjem potepanju po Severni Afriki. Ta je izzvala zadnjo pesem z naslovom Puščava. Od pesnikov me vsakič znova pretrese Prešeren. Ne prenesem, da kdo vidi na njem samo napake! Kakšen občutljiv inštrument je bil, kakšna globina, kakšen genij!
Drži, da ste umetniki nujno tudi družbeno občutljivi? Mlajše generacije danes razstavljajo instalacije, večina jih ima močno socialno in družbeno-politično sporočilo, likovnosti pa bolj malo. Kaj menite o tem, ste konservativni? Ali sem morda sam, ker sploh postavljam takšna vprašanja?
Konservativno ni vedno slabo. Tradicija so korenine in drevo brez korenin ne more rasti. Pri Slovencih zelo pogrešam ljubezen do domovine. Vsi jugoslovanski narodi so jo imeli več. Imeli smo narodne buditelje kot so Trubar, Slomšek, Krek, Cankar – na žalost pa tudi pokvarjene ideologe in hlapce. Kadar sem pri maši in vedno molijo za Cerkev in duhovnike, pogrešam tudi molitev za domovino! Kristus je jokal nad Jeruzalemom, jaz jokam nad Slovenci in – molim zanje. Kar se tiče instalacij in podobnih ekshibicij, so v umetnosti eksperimenti, ki seveda ne morejo konkurirati resnični umetnosti, lahko pa so odskočna deska za fantazijo in novo izraznost resničnemu umetniku. Umetnik potrebuje take izzive tudi zato, da preverja, kje v koordinatnem sistemu se nahaja, in da ne okosteni v priučeni maniri in avtomatizmu.
Še kakšna beseda o umetnosti?
Umetnost je lahko terapija, lahko postane del smisla življenja. Če bi dali mladini več možnosti spoznati umetnost in se z njo bogatiti, če bi v šolah tako mačehovsko ne ravnali z likovno umetnostjo in glasbo, ki jima namenjajo absolutno premalo časa, skoraj nič, bi mlade lahko odtrgali od pasivnosti računalnikov in televizije in jih naredili aktivne ustvarjalce. Tako bi rešili mnogo mladih brezciljnih in zavoženih eksistenc. Kaj nam pomaga, da je umetnost postala »moda« tretjega življenjskega obdobja, ko nam cvet mladih usiha v drogah in odvisnosti. Tudi vsesplošen pojav kiča bi usahnil ob večji umetnostni razgledanosti!