Janez Mesesnel

(ob razstavi v galeriji Krka, Ljubljana, 1997)

Povejmo, da gre pri slikarstvu Marte Jakopič Kunaver za v vse mogoče smeri razvito in povsem zrelo ustvarjanje, za pristni umetniški proces, ki pa ima v današnjem svetu in okoliščinah še neko prav posebno kakovost in težo. Umetnica je namreč ohranila v zrela leta neko otroško pristno neposrednost, osvajajočo energijo upodabljanja njenih, vselej skozi žlahtno notranjost precenjenih opažanj in doživetij in redko srečo spontanega pristajanja v duhovni sferi umetniškega delovanja in ustvarjanja. Racionalna sestavina slehernega, še tako malo načrtovanega ustvarjanja je v njenem delu sicer vselej opazna, saj se razdaja v razmeroma širokem poznavanju in znanju, ki jo lahko polno dojemamo le v bolj ali manj duhovnem vzdušju. Zato nam postane povsem razumljiva njena prevladujoča in povsem pristna nagnjenost k sakralni umetnosti: srečevanja in zlivanja med duhovnim v tej sferi in med duhovnim v umetnosti so očitno organska. … Vsa ta neposrednost, spontanost in hkrati nagonska usmerjenost v duhovno učinkujoče rezultate umešča slikarstvo Marte Jakopič Kunaver v široke okvire ekspresionizma.