Matej Metlikovič

MAVRIČNI SVETOVI BOŽJEGA OTROŠTVA

Človeka, ki vstopi v atelje slikarke Marte Jakopič Kunaver, vedno znova preseneti »zven tisočerih barv«, ki ga pozdravi s sten, s slikarskega stojala in iz vseh kotov delovnega prostora. Podobe prekipevajočih barv in razgibanih oblik scela zapolnjujejo ambient in so neposredno znamenje avtoričinega temperamenta in ustvarjalnega nemira. V letih, ko se je posvečala predvsem svoji družini, je v njej dozorevala močna stvariteljska sla, oplemenitena z realno življenjsko izkušnjo, ki si je od srede osemdesetih let preteklega stoletja, odkar Kunaverjeva nepretrgoma deluje v polju slikarstva, utrla pot k svojskemu in za avtorico značilnemu osebnemu izrazu.
Slikarka je naredila vrsto del po naročilu za sakralne prostore, na drugi strani pa dela, ki so spontane osebne in celo intimne človeške izpovedi. Ob tem pa je razvidno, da zanjo svetovi religiozno uglašene motivike niso le svetovi, ki bi jih prebudilo sakralno naročilo, ampak so porojeni iz povsem osebne ustvarjalne nuje, saj slikarka scela živi znotraj prav takšnega sveta, kakršen se nam kaže preko podob. Lahko bi rekli, da živi to, kar slika – in slika to, kar živi!
Njena umetnost nastaja predvsem v dialogu z duhom, sporočilom in motiviko Biblije, te knjige vseh knjig. Živopisne in otroško vihrave kompozicije, slikarske interpretacije starozaveznih in krščanskih tem, se dotikajo širokega spektra človeških bivanjskih izkušenj, segajočih vse od kaosa, tavanj, preko trpljenja in vsakršnih stisk tja do razodevanja presežne, onstranske, Božje bližine in njenega razkošnega sijaja, ki je podoba Odrešenja. K temu cilju in zadnjemu smislu je usmerjena vsa barvna orkestracija, vse neštete poteze, liki in simboli, ki so ta hip pred nami. Ustvarjalna radost in otroško veselje, ki prekipeva s podob Marte Jakopič Kunaver, prav gotovo izvira iz istega navdiha, ki je narekoval psalmistu besede: »Pojte Gospodu novo pesem!« Ob srečevanju z njenimi deli bi psalmist morda danes zapisal:

Slikajte Gospodu nove podobe,
oblikujte jih z barvami in linijami,
čudite in veselite se,
zaplešite skupaj s potezami
čopiča in risala,
kajti velika dela je storil Gospod
Bog Vsemogočni!
Njegov Duh veje nad gmotami
in vodami prvobitnega kaosa,
On stori, da prek človekove roke,
iz madežev in pack,
iz neprepoznavnih lis,
zasije luč in zažarijo znamenja
človekove in božje govorice …

Ob vsem duhovnem naboju in pravljično religiozni razprtosti njene podobe niso izraz kakšne eterične privzdignjenosti ali megleno pastelne nabožnosti – scela so utemeljene na najbolj kakovostni moderni slikarski tradiciji. Ta je v priseganju na lepoto pristnosti kultivirala svojo govorico znotraj polj čistih slikarskih sredstev, k čemur sodi poudarjanje ploskovitosti nosilca podobe, s tem pa tudi slikovnega prostora in pa raziskovanje resnične narave slikarstva kot slikarstva. Znan aksiom moderne je namreč, da je vsaka podoba, še preden karkoli predstavlja ali upodablja, najprej določena površina, poslikana s sloji barve in prepredena s potezami. Ta snovna raven je v slikarstvu Kunaverjeve več kot očitna! Slikarka skoraj mrzlično raziskuje sam medij in njegove raznolike možnosti, sega po različnih materialih, na katere potem nanaša barve. Na te nosilce, ki pogosto niti nimajo pravilnih formatov, z značilnimi kretnjami nanaša risbo, barve, zliva tuše, premazuje površine, preko njih lepi papirje, preslikuje, vgneta gostejše namaze, vanje nato s trdim koncem čopiča vrisuje like, ornamente, obraze, rože, ptice … zdi se, da se prav takšnega, scela čutnega odnosa do slikarske materije njeno slikarstvo spontano seli celo na področje kiparske izkušnje, saj občasno poslikuje tudi kamne in kose lesa.
Skupna značilnost njenega slikarskega dela je nedvomno radost in veselje do igre! Mislim na igro in ne na igračkanje kot samovoljno eksperimentiranje. Pri njej gre za tisto igro, ki je vgrajena v samo bistvo prave življenjske modrosti! Vem, da ji je zelo ljubo besedilo o Božji modrosti iz knjige Pregovorov:

… ko je postavljal temelje zemlji, sem bila pri njem …,
se veselila dan na dan, se igrala pred njim ves čas;
igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu,
in moje veselje je pri človeških otrocih (Prg 8,30–31).

Ustvarjalna igra izvira iz sposobnosti čuditi se, iz veselja do raziskovanja in odkrivanja novega, še neznanega. Je ljubeča odprtost do drugega, ki me navdihuje, navdušuje, me izziva in se mi odziva. Povezana je s tveganjem, učenjem, posebnim ugodjem, kadar se kaj posreči. Osnovana je na temeljnem zaupanju, da je na dnu resničnosti smiselna urejenost, dobro in ljubezen. Izključuje pretirano vnaprejšnje načrtovanje, zahteva spontano odzivanje in prilagajanje nepredvidljivim situacijam. Improvizacija in naključje, pa trenutni navdih, v katerem oblika prežame snov kakor ljubezen dušo, igrajo v takšnem delu pomembno vlogo. Podobe, nastale v procesu navdihnjene igre, izžarevajo zanos opojno žareče predanosti. Spominjajo na zamaknjenost govorjenja v jezikih. Kaj ni nekatere očividce apostolskega navdušenja na binkoštni dan obšla misel, da so se opili s sladkim vinom?
Kunaverjeva ne gradi svojih podob na način čedalje jasnejšega izčiščevanja, poenostavljanja in variiranja forme s ciljem estetizacije kompozicije. Dela sicer tudi to, a ne v prvi vrsti. Pri njej prevladuje potreba po izpovedi nad potrebo po perfekciji forme. Pomembnejši ji je proces ekspresije notranje napetosti, vizualno sledenje vzgibom duše in beleženje vizij; bližja sta ji ustvarjalni nemir in nekakšna nikdar scela potešena sla po čustveno in osebno izraziti lepoti, kot pa po kakšni »akademski objektivnosti« ali »uravnilovki« kolektivno sprejemljivega občutenja likovnih del. Kunaverjeva je vsa sredi življenja, ki pa ni predvsem tusvetno, še manj vsakdanje. Doživlja ga nabitega s čustvi in doživetji; z vtisi, spomini, hrepenenjem in videnji. Zato k njenim podobam radi prihajamo takrat, kadar smo naveličani in utrujeni od sivine zgolj funkcionalnosti, vsakdanje rutine ali turobno melanholičnih občutij nemoči. Ob njenih delih se naužijemo ustvarjalno nemirne in navdušujoče življenjske energije in prekipevajoče utripajočih barvnih stopnjevanj. Otroško vihrave, včasih pa tudi trpko boleče podobe Marte Kunaverjeve so drugačne od podob samozadostne magičnosti, depresivne temačnosti ali ciničnega patosa, pa tudi od podob demonične agresivnosti, pogostih v slovenskem slikarstvu t. i. »temnega modernizma«.
Osnovno sporočilo, ki ga žarčijo podobe Marte Jakopič Kunaver, je pritrjevanje življenju, ki je usmerjeno k svoji polni izpolnitvi. Njen izraz pa nikakor ni utemeljen denimo na kakšnem apriornem optimizmu new ageovskega izvora ali pa na površnem karizmatičnem navdušenju. Lepota, ki ji sledi njena umetnost, je globlja, vključuje tudi bolečino in izkušnje ranjenosti, kar prav tako igra pomembno vlogo v njenem likovnem izrazu. Neposredno lahko občutimo, kako je bil papir, na katerega slika, odrezan, odtrgan, kako je bila risba vtisnjena v gosto barvno podlago, kako je bilo barvilo razlito, poškropljeno ali razmazano preko površine, kako je bila gosta barva vtrta v podlago, kako je bila risba vrezana … Jasno vidimo močne, odločne poteze, ki preslikujejo spodnje plasti – samo ugibamo lahko, kakšni svetovi so izginili pod vrhnjimi sloji. Privlači nas ta palimpsestna kvaliteta površine, ki daje slutiti daljše procese nastajanja podob in njihovih verjetno tudi bolečih preobrazb … A bolečina kot posledica ustvarjalnih viharjev in kataklizem, spominjajočih na apokaliptična videnja, se med krvavordečimi sragami in madeži vedno znova prelije v sijanje mavričnih slapov čiste odrešenjske radosti. In končno prepevajo njena slikarska videnja eno samo hvalnico tisočerih barv in podob življenju, ki skozi tavanja in bolečino, celo smrt, dozoreva v edino resnično osrediščenje, sredi katerega Bog sam podarja neminljivost božjega otroštva in večne stvariteljske blaženosti. Slikarstvo Marte Jakopič Kunaver prepričljivo pričuje, da je igriva zaljubljenost v pravljično razsežnost življenja še mogoča. Pri tem ne gre za sanjavo iluzijo kot beg pred resničnostjo – pravljičnost se tu kaže kot rezultat avtoričine zvestobe evangeliju kot veselemu oznanilu, ki ob siceršnji resnobnosti vendarle ostaja zanjo predvsem veselo pričevanje o darujočem se Bogu. Prav čisto in radoživo veselje nad to skrivnostjo in obenem navdušujočo ljubeznijo je osnovni vzgib njenega ustvarjanja, v katerem izginjajo sledi poučne ilustrativnosti ali verske konvencionalnosti.
Po Chagallovsko ljubi vso pestrost in presenetljivo sanjskost življenja, po Kleejevsko sledi procesom rojevanja likovnih organizmov, po modernistično se predaja čaru geste in slikarske spontanosti, po Testenovsko, z otroško in versko zaupljivostjo, sledi navdihom »poetike madežev«. V njenih kompozicijah odkrivamo prvine ljudske umetnosti, predvsem v razsežnosti radožive barvitosti in dekorativne ornamentike. Po koloritu in temperamentu je mnogo bolj mediteranska kot pa značilno ljubljanska slikarka. Poleg srečanj z Dalmacijo je v zadnjih letih nanjo močno vplivalo srečanje z Barcelono in Gaudijem, s Provanso in Azurno obalo, s Poljsko in njeno velikopotezno moderno religiozno in sakralno ustvarjalnostjo. Predvsem pa so se je dotaknila srečanja z Bližnjim Vzhodom, vse od Svete dežele do turške Male Azije. Kunaverjeva ljubi luč Sredozemlja in eksotiko Orienta z vso njegovo pravljičnostjo.
Podobe močnega barvnega naboja in sproščenih potez so nanizane krog nas kot v zaporedju filmskih sekvenc, kot cvetovi – jagode – rožnega venca. Naj omenim le najrazličnejše motive: razkošje zemeljskega raja, videnja ljubezni med ženinom in nevesto iz Visoke pesmi, očaki in preroki, svetopisemska mesta ožarjena s pradavno čarobnostjo. Sledijo upodobitve Marije ter Kristusa (bičanega, zasramovanega, križanega in umirajočega) vse do podob Vstajenja, ki preraščajo v abstraktno komponirane, pretežno krožne kompozicije – slikarska videnja sv. Rešnjega telesa kot izvira vse mavrične luči in oživljajoče harmonije. V zadnjih letih so te krožne forme prerasle v podobe rozet na pročeljih katedral, vertikalni liki zvonikov na levi in desni pa so kot roke, povzdignjene v neprenehno molitev … Ob zvestem spremstvu angelov in ptic, teh nadzemsko slikovitih, muzikalično nežnih in mavrično sijočih glasnikov in posrednikov navdiha, se slikarska snov v svoji filigransko drobljeni igrivosti – nekje spominjajoča na starokrščanske mozaike in bizantinske freske, drugje pa na srednjeveška in obenem moderna barvna okna – preobraža v mistično pravljičnost in hvalospev, v katerem vse zemeljsko zadoni v fortissimu triumfalnih barvnih fanfar. A to ni triumf samovšečne in gospodovalne moči – ne, to je triumf življenja, ki ni od tega sveta, a se kot živa voda razliva v svet kljub vsem oviram in ignoranci, kljub strahovom in nasprotovanjem …
Umetnost Marte Jakopič Kunaver je scela zraščena z življenjem, v katerem se odrešena Zemlja objema z Nebom, v vedno novih podobah, prerojene in od ljubeče milosti sijoče resničnosti!