Taras Kermauner

(zapis ob novem portoroškem križevem potu v reviji Tretji dan, 1989 )

V ospredju novega slovenskega križevega pota je Jezus kot človek, da bi se laže z njim poistili. Prav skozi podobo bogočloveka išče in najde slikarka stik z današnjim slovenskim stanjem: z našo obremenjenostjo z grdim, strašnim, trpečim, komaj smiselnim, zločinskim. Slikarka noče nobene naivne idilične idealizacije ne sardenkovskega tipa niti ne v duhu otroške nedolžnosti tovrstnih slik Toneta Kralja. Hoče, da nova slovenska verska umetnost ne bi bila stavba, ki ne bi imela nobene zveze s slovensko dejanskostjo, z našo mučno, težko, strašno, surovo usodo. Narobe: prav sredi te usode kot grde, kot zapisanosti poginu se skozi križev pot – skozi zgodbo o Jezusovem trpljenju in nazadnje odrešenju, ki ga prinaša človeštvu, osnuje drugačen – odrešenjski – svet in se odstre svetloba. … Zato je moment tragičnega na križevem potu Marte Jakopič Kunaver v ospredju; in prav ta tragičnost – sparagmos – je poudarjena in mojstrsko – doživeto – podana. … Slikarske poteze na teh slikah so močne, trde, skoraj moške; v njih ni značilnega ženskega lirizma, niti sledu razčustvovanosti. Usmiljenje s trpečim se kaže drugače, ne milobno. Linije so trde, oblike poenostavljene, da bi bila poudarjena odsotnost kulturnosti. … Kunaverjeva ustvarja v skladu z novim slovenskim katolicizmom in ga sama uvaja, sooblikuje, prepričana, da si ne smemo zakrivati oči pred nobeno strahoto, pa naj bo še tako radikalna in razčlovečujoča, zoperbožja.